O odličnem modelu škode sem že govoril, ne smem pa pozabiti omeniti odličnega prikaza samega dirkalnika in pa vožnje nasploh. Vzmetenje deluje izredno prepričljivo, saj je čutiti in videti vsak najmanjši tresljaj. Dirkalnik s pnevmatikami naravnost zagrize v podlago in pušča sledi, kot kakšna zver, ki se podi za svojo žrtvijo. Seveda ne gre brez žarečih zavor, povratnega ognja, iskrenja podvozja ali pa karoserije, ko podrsamo ob osamljen vikend nekje sredi španskega sredogorja. Te prekrasne prizore lahko občudujemo s treh različnih pogledov, pri čemer zopet pogrešam poljubno nastavljanje kota kamere. Poseben izziv je vožnja iz kokpita, ki zahteva precej vaje in bo marsikomu na začetku povzročala precej težav. Pa se boste morali kar navaditi, saj "expert" način zahteva zelo "realne" pogoje, se pravi vožnjo iz kokpita, "ekstremni" model škode in pa zahtevnejše nasprotnike. No, z nekaj treninga boste začeli uživati (še posebej če ste ponosni lastnik volana), saj vam pogled in pa občutki, ki jih doživljate v kokpitu postrežejo z adrenalinskim šokom, ki ga dandanes zmore ponuditi le redkokatera dirkalna simulacija.
Ja, boste rekli, vse lepo in prav, ampak verjetno potrebujemo najsodobnejšo mašino, da bi sploh lahko pomislili na zgoraj opisane vizualne užitke. Pa jo ne, saj je CMR 04 neverjetno prijazen do naših grafikulj in jim ne povzroča pretirane zadihanosti. Kakšen Pentium III/4 ali pa Athlon s 1.4 Ghz, 512 Mb pomnilnika in 64 Mb grafikulja bosta kos tudi zahtevnejšim nastavitvam, drugače pa bo igra solidno tekla tudi na počasnejših sistemih.
Klikni na sliko za večjo različico |
Kako je z zvokom? Vsem, ki vsaj bežno spremljate rally prvenstvo, je bržkone poznan značilen zvok, ki ga producirajo te neverjetne mašine. V mislih imam predvsem tisti čaroben cvilež vzmetenja, pa godrnjanje motorja, ko kolesa mrzlično spodrsavajo na neravnem terenu ter seveda nežen pisk turbo pogona. Vse to boste še kako slišali tudi v sami igri, pa naj si gre za pogled od zunaj ali pa v kokpitu. Osebno mi je zvok v sami kabini še najboljši, saj lahko zgolj na podlagi odličnega zvoka ocenite, da imate na primer prazno gumo ali pa da je sploh nimate več in se torej vozite malodane po podvozju. Potem je tu še nežno podrsavanje brisalcev, pa Dopplerjev efekt hrupa navijačev ob progi, svoje pa doda tudi strašljiva tišina, ko zgroženi ugotovite, da vam je ugasnil motor in ga nato mrzlično poskušate zopet spraviti k življenju. Vsak dirkalnik ima seveda svoj značilen zvok, medtem ko je glas sovoznika Dereka bolj ali manj enak, miren in vendar prav nič monoton, saj zna poudariti besedo, takrat ko je to potrebno. Vprašanje je seveda, če ga ob nenehnem zvočnem bombardiranju uspete razumeti, zato priporočam malo poigravanja z zvočnimi nastavitvami, tako da bo sovoznik, kar se da slišen. Brez njega pač ne gre, vsaj če želite cilj prevoziti v enem kosu pločevine.
