Klikni na sliko za večjo različico

V dirkalniku nam letos družbe ne dela več legendarni Nicky Grist, saj sta se s Colinom razšla (poslovno, ne ljubezensko) že pred več kot tremi leti, tako da nam sedaj na ušesa "šepeta" gospod Derek Ringer, nekoč že sovoznik McRaeja. Sprememba nekaterim verjetno ne bo po godu, saj ima možakar malce naglasa (30 na primer izgovori "terti"), tako da bo verjetno potrebno nekaj privajanja, a kakšnih večjih težav ne bi smelo biti. S sovoznikom ob strani se torej podajamo na progo in prvo kar opazimo je, da so ustvarjalci veliko pozornosti posvetili obnašanju dirkalnika na različnih podlagah, tako da je izbor pnevmatik letos pomembnejši kot kdajkoli. Pravi izziv sta na primer dve zaporedni etapi, pri čemer se prva vozi na asfaltu druga pa večji del na makadamu. Ker morate na začetku dneva izbrati pnevmatike se znajdete v dilemi kaj izbrati. Pogosto je potreben kompromis, saj se vam bo zgrešen izbor maščeval z veliko slabšim oprijemom na nepravi podlagi. Teh je cel kup, od makadama (finega, grobega…), asfalta (grobega, gladkega, prašnega, vlažnega, mokrega), snega (mehkega, utrjenega…), ledu, blata in še bi lahko našteval.

Klikni na sliko za večjo različico

Ena stvar je izbrati prave pnevmatike, druga pa ostati na idealni liniji, kjer naj bi le te nudile največ oprijema. Če vzamemo primer makadama, potem hitro opazimo, da se še kako pozna razlika med vožnjo po utrjeni sredini cestišča in pa drsenjem na robovih. Sestavni del rallyja je seveda tudi sekanje ovinkov, pri čemer na razdalji dobrih desetih metrov prečkamo po tri različne podlage in prav vse tri boste še kako občutili. Posebej zanimivi so odseki čistega asfalta, nakar sredi ovinka naletite na zaprašen košček in že boste čutili drsenje. Morda naj omenim še znamenite nalive na Japonskem, kjer končno doživimo stoječa "jezerca" na cestišču, ki zahtevajo še posebno previdnost. Seveda vas sovoznik opozarja tudi na takšne "malenkosti", če ga le pazljivo poslušate. Zakaj pazljivo? Zato ker ima kolega Derek občasno tendenco, da zelo hitro zdrdra kar malce preveč ovinkov in nevarnosti vnaprej, tako da lahko kaj hitro preslišite, da vas ob desnem robu čaka graben iz katerega se boste zelo po polžje reševali, da ne omenjam stoječih nanosov peska, ki vas vabijo na krajši postanek za igranje (speljevanje) v peskovniku, dreves in skal skritih v grmičevju, ki kar čakajo, da odgriznejo del vaše karoserije, prepadov, ki vas naučijo zračne akrobatike, ozkih mostov, ki želijo polomiti vaša vzvratna ogledala, dolgih skokov s prihajajočim zavojem, kjer tvegate pristanek v krošnji mogočnega kostanja…

Vse kar se nahaja okoli vas je torej potencialen sovražnik, le cesta je vaša prijateljica. Če še malce natančneje pogledamo te naše obcestne sovražnike, potem ne moremo mimo že znane slabosti igre. V mislih imam najrazličnejše znake ob cesti, grmovja, količke in podobno… To, da vam trčenje ob njih povzroča škodo še razumem, vendar pa da na koncu ta kratko potegnete vi, ne pa recimo prometni znak, to pa je že malce težje požreti. Tonska pošast, ki s polnim plinom prileti v karkoli, bo to seveda podrla, ne pa da se zaustavite, kot da bi se zaleteli v neprebojno steno. Tudi kakšno na videz nedolžno sekanje preko travnika zna kar nekoliko pretirano upočasniti vašega konjička… Druga opaznejša slabost pa so skorajda nevidne sipine peska ali pa snega, ki vas malodane v trenutku zaustavijo ter obrnejo za 180 stopinj. Nič kaj prepričljivo… Na srečo jih srečamo zelo redko (kakšna etapa v VB in pa na Švedskem), tako da bistveno ne vplivajo na samo igralnost.