Grafika: 8 Zvok: 8 Igralnost: 9 Vrednost: 7 Subjektivno: 8 Skupaj: 80%

Dejstvo je, da v sodobnem času primankuje vesoljščin kot viagre v žepu Hugha Hefnerja. Tudi tisth slabših (emm vesoljščin, ne viager :). In kar opažam zadnje čase je, da za ta primanjkljaj sploh ni krivo ne-zanimanje širnega ljudstva za to zvrst. Videlo se je, da veliko več ljudi igra in se zanima za Freelancerja, kot pa za recimo Praetorianse, ki so tudi obetali veliko. Zakaj je temu tako nevem. Morda se avtorji bojijo izziva, ki ga ta zvrst ponuja. Nenavsezadnje,  narediti res hudo vesoljščino z dobro zgodbo, izvirnimi planeti, dobrimi misijami, hudimi ladjami in res širnim prostorim ter lepo - a ne preveč strojno zahtevno grafiko, ni kengurujski kašelj. No, tudi Freelancerju vse te prej naštete stvari uspejo le delno. Pa pojdimo po vrsti.

Klikni na sliko za večjo različico

Zgodba je solidna. Postavi nas na mesto blondinca (barva las, ne stanje duha), ki so mu zlobneži razstrelili plovilce, v bistvu celo postajo. Ker je imel v njej veliko denarcev in pomarančo, se seveda zelo sekira, a kot se pozneje izkaže, je za tem še nekaj drugega, večjega. Mislim, da zgodba kar fino povleče vase igralca in ga ne izpusti do konca. Druga pesem so same misije. Igramo v bistvu dva dela igre; tistega, ki je povezan z zgodbo in tistega, v katerem freelancamo po vesolju in (kao) počnemo vse kar hočemo, od bojevanja do trgovanja. Vsaj tako so obljubljali avtorji, v resnici pa je malce drugače. V delu, ki je opremljen z zgodbo, so misije solidne. Bitke so velike, včasih naletimo na kakšen preobrat in nas držijo v napetosti, saj so kar precej težke.

Klikni na sliko za večjo različico

Žal pa so ga avtorji polomili v tistem drugem delu, na katerega so polagali toliko upanja in besed - ki so se nato izkazale za prazne. Tisti del igre, ki naj bi se dogajal med zgodbo, ko vas igra preprosto ne rabi več za nekaj časa, naj bi preživeli po planetih, kjer bi iskali službe in si s tem tudi zviševali nivo (neke vrste izkušnje). Vse lepo in prav, če le te misije ne bi bile vse iste. Praktično se razlikuje samo del teksta, vedno pa je vse enako. Recimo: Milan Kučan je bil obtožen tega pa tega, pojdi do točke x kjer se nahaja, tam bodo še drugi sovragi, morda ti pošljemo okrepitve. Z trgovanjem ni nič drugače. Letimo od ene točke do druge, vsem pobijemo nekaj sovragov, in to je to. Slejkoprej postane monotono in namesto da bi bil to adut igre, ki bi jo lahko igrali še sto in več ur po tem, ko se zgodba konča, to postane del igre, ki ga hočemo čimprej opraviti.