Sovražniki so primerni okolju v katerem se pojate. Če vas v kitajski četrti preganjajo predvsem nindže in podobne vzhodnjaška zalega, v podzemlju srečujete razne mutirane živali, podgane, insekte, neke čudne, z uziji opremljene krokodile, joškarice z biči. Ne manjkajo niti slavni prašičji policaji. Kdo bi jih lahko pozabil. Makin Bacon, hehe.

Klikni na sliko za večjo različico

Cilj vsake stopnje je kakopak najti pravi ključ, ki bo odprl pot naprej, potrebno pa je tudi deaktivirati bombe s prelestnih telesc bujno obdarjenih deklin širom mesta, podzemlja, senika (ne me vprašat kako so prišle tja: ). V kolikor ne storite zahtevanega ne morete naprej. Nivoji so zastavljeni precej dobro. Veliko je, kot smo že za to zvrst vajeni, natančnega skakanja, kar pa nikoli ne postane preveč nadležno. Avtorji so namreč hvaležno dodali možnost nenehnega shranjevanja, tako da lahko določeno stvar ponavljate neprenehoma, ne da bi vam bilo treba razbijati monitorja ob vrnitvah na začetek stopenj. Prav tako je vsak nivo obogaten s skrivnostmi v obliki dodatkov ( dvojna škoda, neranljivost,.. ), skritih na težko dostopnih mestih ali pa za kakšnih krhkim delom zida.

Klikni na sliko za večjo različico

Bojevanja s trumami manjših pošastkov popestrijo spopadi s šefi na koncu vsakega "pok…poglavja". Ti boji so še posebej spektakurarni, saj so zverine krepko večje in precej krepkega zdravja, dasiravno so intelektualno povsem na nivoju manjših kolegov. Vendar ne skrbite, tudi vi ste opremljeni z mogočnim, pisanim naborom orožja. Vaše osnovno orožje je navadna pištola, ki se ji kaj kmalu pridruži bobneča puška, za dodatno veselje pa poskrbijo še mitraljez, raketni metalec, puška ki pljuva radioaktivne ter električne žarke, granate. Če ostanete povsem brez streliva (malo verjetno saj vam vsaka pošast dodatno napolni z svežimi naboji, pa tudi z zdravjem), se lahko poslužite tudi dobrega, starega kung fu sloga ter pobesnelo brcate sovrage v pleksus ter jim v slogu Maria do nezavesti skačete po neumnih beticah.

Omeniti velja vsaj še zvočno plat igre. Zvoki orožja se prelivajo z nivoju primerno glasbo, ki se lepo komponira v celoto. Avtorji niso pozabili niti na sarkastične enovrstičnice, s katerimi Duke pokomentira dogajanje na zaslonu in tako izrazi svoje počutje. Sprva delujejo zabavno, po pravici povedano pa so mi takole nekako po pol igre poslušanja vedno enih in istih pripomb začele nekako presedati.

Klikni na sliko za večjo različico

Duke Nukem: Manhattan Project res ne morem očitati pretirano veliko. Za nižjo ceno dobite lepo merico zabave. Nivoji so dobro narejeni, da tudi ob ponovičnem igranju odkrijete nove predele, katere ste poprej morda spustili, grafika je zelo lepa pa navdušujoča, če pa omenim še z mišicami nabildanega mačota z egom velikim kakor naš preljubi Triglav, res ne vidim razloga, da igre ne bi pogledali vsaj s kotičkom očesa.